DELAVNICE ZA MLADE, KI SE SOOČAJO Z IZKUŠNJO OSKRBOVANJA

Vabimo vas, da se pridružite brezplačnim delavnicam za mlade oskrbovalce. Delavnice so namenjene razbremenitvi, zabavi, poslušanju, učenju novih veščin (kot so tehnike sproščanja) in povezovanju.

KAJ?

7 zaporednih tedenskih srečanj, takoj po pouku.

Mladi se boste srečevali v majhnih skupinah, ki jih bo vodil usposobljen moderator.

KAKO?

Pošlji ključno besedo DA in svoje ime na 070 313 240.

(npr. DA tina)

ZAKAJ?

Nova znanja, nova poznanstva, povezovanje

Praktične nagrade

Kdo so mladi oskrbovalci?

Mladi oskrbovalci so osebe, mlajše od 18 let, ki imajo poleg običajnih razvojnih vlog v šoli in med vrstniki ter družini še posebno vlogo – pomagajo enemu izmed članov družine ali prijatelju, ki potrebuje pomoč. Lahko gre za zahtevno oskrbo ali nego, na primer babice, dedka, enega od staršev, sorojenca, ali pa zgolj za druženje, klepet in poslušanje. Velikokrat opravljajo pomembne naloge nege, so v pomoč ali podporo članu družine ali prijatelju, ki je invaliden, ima eno od kroničnih bolezni, težave z duševnim zdravjem ali drugo stanje, zaradi katerega potrebuje nego. Prevzemajo stopnjo odgovornosti, ki jo običajno pripisujemo odraslim.

Mlade lahko prevzemanje nalog oskrbovanja, ne da bi bili na to pripravljeni – ob drugih pomembnih razvojnih nalogah, kot so izobraževanje, družabno življenje, osebna identiteta –, resno obremeni in vpliva na njihovo duševno zdravje in počutje.

Izpoved: Ko sem bil v šoli, sem se počutil krivega

»Moj vsakdanjik v srednji šoli se je začel ob 5.30. Takoj po pouku sem s prvim avtobusom prišel domov, ker sem se počutil krivega, da med tem, ko sem v šoli, mama sama skrbi za očeta. Tako je bilo zame samoumevno, da sem večji del popoldneva posvečal oskrbi in temu primerno prirejal svoje želje in organiziral prosti čas. Najtežje je bilo, da se razen z mamo z nikomer nisem mogel pogovoriti o tem, kar se dogaja doma. Bila sva sama, brez nasvetov in pomoči. Nihče naju ni učil, kako poskrbeti za očeta. Spominjam se neštetih večerov in noči, ko sva z mamo premišljevala, kako se bomo prebili skozi mesec, kaj je še treba postoriti ipd. Občutek osamljenosti je takrat prerasel v depresijo. Učil sem se zvečer in ponoči, ko je oče že spal, takrat sem imel čas zase. Eden večjih izzivov je bila tudi odločitev, da ne grem študirat, ampak raje ostanem doma. Izzivi, s katerimi sem se srečeval, so bili bolj psihosocialne narave, ne toliko fizični ali celo ekonomski. Takrat bi mi pomagal predvsem pogovor s kakšnim psihologom ali zgolj socialno delavko, da bi mi pomagala doumeti, da nisem dolžan dati svojega življenja na ‘pavzo’, in tudi, kako se znebiti občutka krivde. Ampak ko danes gledam nazaj, ne bi spremenil ničesar, ker me je vse, kar je bilo, izoblikovalo v človeka, kakršen sem zdaj.«

Več o mladih oskrbovalcih v medijih >>

Več o projektu MeWe >>